V nedeljo, 9. februarja 2020 je 18. dobuski pohod izvenel predvsem v velikem številu pohodnikov, dobri volji, sončnem in ponekod tudi zelo vetrovnem vremenu.

V Dobu je izpred gasilnega doma zbrane pohodnike pospremil glavni organizator Marko Zorec , ki je predhodno določil traso pohoda. Vse skupaj pa je potekalo v organizaciji Kulturno športnega društva Dob in seveda s finančno podporo KS Dob.

Smer pohoda je bila določena na eno lepših razgledov po naši okolici, na Primskovo. Pohod se je pričel ob pol deseti uri, v smeri proti Škofljem, kjer so nas vaščani na domačiji pri Špajih presenetili z napitki in pecivom. Pot nas je naprej vodila v dolino reke Temenice, na zaselek Hrib v Malih Dolah pri Temenici. Ustavili smo se na »hribski domačiji«, ki je bila nekoč mogočna in ena največjih daleč naokoli, kar smo lahko tudi videli, čeprav hiša in poslopje ne služi več svojemu namenu in se sramežljivo skriva za drevesi in grmovjem, saj je že pred leti ostala brez dobrega gospodarja in tako ostala v slabem stanju. Med okrepčilom smo lahko poslušali  Marka Antončič, ki nas je z besedo  popeljal skozi stoletno zgodovino domačije. Slišali smo, da zapiski  rodbine segajo v leto 1750. Pri hiši je bil takrat priimek Jakosh, po letu 1828 in do sedaj, pa Antončič, ki naj bi v naše kraje prišel iz Loške doline. Omenil je dobre čase in težke, ko je leta 1865 mogočna domačija v celoti pogorela. Sledilo je stoletje dobrega gospodarjenja, proti koncu prejšnjega stoletja pa tone v zaton in propadanje. Pred drugo svetovno vojno je kmetija obsegala kar 50 ha zemlje, od tega 40 ha v enem kosu. Marko je še dodal, da ta domačija potrjuje pregovor, da kar trije rodovi težko skupaj spravijo, en rod z lahkoto zapravi.

Nadaljevali smo čez drn in strm v vinorodne gorice proti Debelemu hribu, kjer so nas že čakali in pogostili tamkajšnji vinogradniki, sledil pa je spustili v dolino do Mišjega Dola, kjer smo si ogledali romarsko cerkev sv. Lucije z lepimi baročnimi oltarji in verjetno ene izmed najstarejšimi orglami v Sloveniji. Cerkev je romarska, čeprav nekoč zelo imenitna, danes močno kliče po obnovi.

Sledila je še zadnja, lahko bi ji rekli kar gorska etapa – vzpon na skoraj 600 m visoko Primskovo goro, kjer nas je sprejel tamkajšnji župnik g. Hauptman in nas seznanil z zgodovino tega nekoč mogočnega tabora, predvsem v obrambi proti turkom. Spregovoril nam je tudi o velikem človeku, ki je pokopan na tamkajšnjem pokopališču – duhovniku Juriju Humarju, imenovan tudi Čudodelnik iz
Primskovega. Primskovo,  stožčasta gora, sicer razglednik za pol Slovenije, nam ta dan, kljub vetrovnemu vremenu, ni ponudil razgleda v vsem svojem sijaju. Čeprav je bil to cilj 18. dobuskega pohoda, katerega se je udeležilo kar 157 pohodnikov, smo se spustili še nekaj kilometrov, kjer nas je Jože že čakal z okusnim golažem. Organizatorji so nam gostoljubje nudili v prijetnem kotičku, kjer na hišni številki piše »Antončičev raj – 40 ». Pot proti domu smo ubrali vsak po svoje in v svojo smer, proti Dobu, pa kdor je želel, se je lahko odpeljal z avtobusom.

Letošnji pohod je bil z rekordnim številom pohodnikov zelo dobro pripravljen, za kar je potrebno kar precej dodatne angažiranosti. Potrebno je predhodno določiti traso, se dogovoriti z domačini, da nas sprejmejo in nam pokažejo znamenitosti. Letos so bile to predvsem cerkvice. Kar nekaj članov je bilo potrebno, da so logistično poskrbeli za dostavo hrane in pijače, ne smemo pa pozabiti tudi na pridne roke gospodinj, ki so nam pripravile pecivo, ki ga tudi letos ni bilo malo.

Zato se v imenu organizatorja Kulturno športnega društva Dob zahvaljujemo vsem, ki ste kakorkoli prispevali k uspešni izpeljavi letošnjega pohoda.