Dobuska, že 25. velika butara

Letošnjo leto je zelo kmalu prišel tisti dan, ko se črka U spremeni v O. Menda je možno, da pride le še 5 oz. 6 dni prej in je vezan na prvo spomladansko polno luno. Dobrih štirideset dni pred Veliko nočjo se začne POSTNI čas. V današnjem hitrem tempu se vsak želi po svoje pripraviti na praznovanje in če smo pošteni marsikomu tudi ne uspe oziroma ne zmore. Sedem dni pred praznikom Velike noči, ki predstavlja največji krščanski praznik in je tudi nasploh močno povezan s slovensko kulturo in identiteto, pa je tako imenovana cvetna nedelja. Ko se po cerkvah blagoslovi zelenje povezano v butarice različnih velikosti, in kot se za Slovenijo »spodobi« tudi različnih oblik in imen. Zelenje najlepše predstavlja življenje in tega so se naši predniki dobro zavedali. In vsi prebivalci Dobuske soseske se tega zavedamo in z veseljem nadaljujemo delo naših prednikov. Časi in zmožnosti nam omogočajo, da lahko še lepše izkoristimo take priložnosti za skupno druženje in ustvarjanje. Tako je bila letos narejena že 25 butara »velikanka« butara, ki je bila narejena s skupnimi močmi s sodelovanjem in pripravljenostjo za skupno dobro. Tradicija veleva v nenapisanem pravilu, da se lokacija izdelave butare seli po soseski in tako sem z velikim veseljem ob izdelavi butare v preteklem letu povabil »izdelovalce« v Bogo vas 2a. K družni Moškrič. Smo priseljenci, vendar izhajamo iz takega okolja, kjer nam je vse to domače. Še več vse te običaje slovenskega podeželja smo z veseljem gojili. Seveda s to značilnostjo, da le nekaj kilometrov zračne razdalje stran vse to poteka malce drugače. Dobuska butara ni namenjena tekmovanju v velikosti, ima namen druženja in povezovanja. Tako smo že nedeljo prej nabrali glavno sestavino bršljan, kar težko je najti takega lepega z bunkicami. To nam je uspelo v sončnem pobočju vinogradov na Liscu. Vse ostalo, pa se po tradiciji in že utečenih pravilih nabere po soseski. Z izjemo brinja, ki nas je povezal z našo prejšnjo faro. Lepo sončno in toplo je bilo sobotno popoldne, ko smo se lotili dela in skrbno vse povezali v lepo in tudi nekoliko večjo butaro kot prejšnje leto. Večer smo zaključili v druženju in prav neverjetno je kako se je vreme spremenilo, ko smo se razšli. Jutro nas je pričakalo v čisto drugačni barvi. Sneg je dobro pobelil travnike in polja. Ponosno smo odpeljali butaro k cerkvi in jo postavili. Res je bila največja vendar v tej veličini je tudi nekaj simboličnega, ko smo jo hoteli odnesti v cerkev nas je »spomnila« da naj bomo bolj ponižni. Za 26 butaro pa bo poleg zelenja potrebno preskrbeti tudi novo osnovno »sušico«. To, ki je bila uporabljena že vrsto let je preskrbel pokojni Anton Jerlah. Zahvaljujem se za zaupanje, da smo lahko butaro izdelali pri nas. Nekoč domačija pri Šešku, z našim prihodom pa se reče menda pri »zvonarju«.

Janez Moškrič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.