Letošnje žegnanje v Dobu je bilo zelo slovesno. Začeli smo na praznik našega zavetnika sv. Petra z mašo za sosesko, ki jo je daroval šentviški kaplan Aljaž Kraševec. Takoj po maši je sledil kulturni dogodek, ki so ga pripravili člani Kulturno športnega društva Dob. Kulturni program z recitacijami in igranim delom ter prepevanjem pevcev Moškega pevskega zbora Dob se je odvijal na vaški gmajni »pod vrbami«. Večer smo končali v prijetnem druženju in sladki postrežbi članic KŠD. Več o dogodku si lahko ogledate na povezavi: http://ksd-dob.si/pod-vrbami/

V prijetnem vzdušju smo vikend v znamenju hvaležnosti in zahvale nadaljevali v nedeljo, 2.7.2023. Z žegnjanjsko mašo, ki jo je daroval šentviški župnik Izidor Grošelj. Nekako smo se dotaknili in zahvalili vsem, ki se trudijo za sosesko, še posebej pa Mežnarjevi mami – Ani Klemenčič, ki kot smo poudarili v voščilu, že 60 let skrbi za cerkev v Dobu, obenem pa je pred časom praznovala tudi častitljivi jubilej 90 let. Kljub častitljivim letom, se še vedno trudi za urejenost, čistočo in okrasitev cerkve. Ob šopku vrtnic in pesmi, ki so jo zapeli mami pevci, se je ob voščilu v marsikaterem očesu zalesketala solza.

Obe slovesnosti in seveda na predvečer žegnanja so se potrudili tudi naši pritrkovalci s slovesnim pritrkovanjem v zvoniku dobuske cerkve. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi naših dobuskih pevcev, ki pod vodstvom Žige Jernejčiča zdaj že tradicionalno popestrijo vse krajevne dogodke.

Po maši je sedaj že tradicionalno, dodan tudi družabni del s prigrizkom in sladicami, ki jih vedno priskrbijo  gospodinje iz soseske ter z liškim cvičkom, ki ga prispeva domači vinogradnik.

Del prazničnega vzdušja smo ujeli  v objektiv in si ga lahko tudi ogledate.

VOŠČILO MEŽNARJEVI MAMI –

ANI KLEMENČIČ:

Kot je bilo že v uvodu rečeno, je danes priložnost za zahvalo. Zahvaliti in obenem voščiti  želimo Mežnarjevi mami, ki je 1. junija praznovala 90. rojstni dan. K Mežnarjevim v Dob se je priženila pred 60. leti in takrat se je začela tudi njena mežnarska služba, kajti bila je v pomoč možu. V tistih časih so zvonili zjutraj, opoldne in zvečer. Zvoniti je bilo potrebno tudi ob pogrebih in sobotah in to je bilo naporno delo.

Rekla je, da bo v cerkvi postorila vse kar bo potrebno, le da nikoli ne bo zvonila. Kljub tem besedam pa je tudi zvonjenje na cerkveni zvon bila ena od njenih mnogih nalog mežnarjevanja. Skupaj z gospo Lojzko sta vedno, ko je bilo potrebno zvoniti, zvonili mrliču. Pred 60timi leti tudi navijanje ure ni bilo enostavno, kajti potekalo je ročno. Tudi to je bilo pomembno delo, kajti mnogo ljudi takrat še ni imelo svoje ure.

Tudi danes je cerkev tako čudovito okrašena po njeni zaslugi. Na vrtu ima namreč vedno zasajenih veliko rož iz katerih sama izdela vse šopke in ikebane, ki krasijo cerkev. Mama se za izdelovanje šopkov in ikeban ni nikoli šolala, vendar se je zaradi sile razmer, ker v bližini ni bilo nobene vrtnarije morala znajti in je vse začela izdelovati po svojem čutu. Do svojih šopkov je zelo kritična, večkrat namreč ob izdelavi le teh, stopi nekaj korakov nazaj in si jih ogleda, kakšni so in jih po potrebi večkrat popravi. Kljub temu, da je mežnarska služba naporna, jo mama pri svojih 90. letih še vedno z veseljem opravlja.

V zahvalo za vaše predano delo se vam soseska iskreno zahvaljuje in vam želi veliko zdravja, da bi še dolgo krasili to čudovito cerkev. Pa naj zaključim takole:
Voščiti ne znamo,
zato  šopek vam  damo.
Naj šopek pove,
kar čuti srce!

Mama še na mnoga leta.