Žegnanje v soseski sv. Petra v Dobu in državni praznik Dan državnosti sta si datumsko zelo blizu. To pa je bil tudi povod, da smo prazniku soseske dodali še državniško držo.
Tako smo po maši ob žegnanju pripravili še manjšo proslavo, v čast 30. obletnice samostojnosti naše domovine Slovenije. Pri obeh slovesnostih so prepevali moški MoPZ Dob, sodelovali domači recitatorji, spregovoril nam je poslanec v Državnem zboru Janez Moškrič, ki je naš sosed in krajan. Po proslavi smo dodali še pozornost za gasilske jubilante, kar običajno storimo v maju ob Florjanovi maši v Dobu, katera pa nam je letos zaradi izrednih razmer odpadla. Blagoslovili pa smo tudi obnovitvena dela na naši krajevni »Knjižnici pod vrbami«. Omenjena knjižnica (odprta 2019 http://pgd-dob.si/?p=9640)  je dobila nov betonski podstavek, kajti prvotnega lesenega so odnesle poplavne vode.

Tako mašo za sosesko, kot blagoslov, je opravil domači župnik in grosupeljski dekan Izidor Grošelj. Omenjeni dogodek je odraz in plod dobrega sodelovanja soseske, gasilcev, KS in KŠD, skratka vseh povezav in društev, ki delujejo v kraju.

Potek in vsebino proslave si lahko ogledate v nadaljevanju, priloženih pa je še nekaj foto utrinkov.

Slovenost v čast 30. letnice osamosvojitve –
4. julij 2021, po žegnanju v Dobu

MoPZ Dob – Himna
Hvala pevcem MoPZ Dob, ki so s Slovensko himno  naredili slovesni uvod v današnje praznovanje.
Hvala tudi vam, ki ste se pridružili praznovanju s katerim želimo obeležiti trideseto obletnico samostojnosti naše države Slovenije.  
Lepo pozdravljeni vsi prisotni, še posebej pa v naši sredi pozdravljamo domačega župnika in grosupeljskega dekana g. Izidorja Grošlja. V čast nam je, da v naši sredi lahko, pozdravimo tudi poslanca v Državnem zbori, sicer našega domačina g. Janeza Moškriča.

25. junij je dan državnosti. Na ta dan je leta 1991
Slovenija postala samostojna država.
 
V tistih dneh pred 30. leti so bile izrečene besede :
Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!

To smo lahko dosegli le, ker smo stopili skupaj, zbrali pogum, premostili razlike in s sodelovanjem dosegli sanje mnogih pred nami. Brez enotnosti, zaupanja, samozavesti, ponosa in sodelovanja ter predvsem poguma, osamosvojitev ne bi uspela.
Pravno se je osamosvojitev začela leta 1989  z ustavnimi amandmaji, s katerimi je bil omogočen prehod v parlamentarno demokracijo in Majniško deklaracijo, ki jo je 9. maja 1989 prebral na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu naš dolenjski rojak in pesnik Tone Pavček.
Marca 1990 je bila z zakonom za himno Republike Slovenije razglašena sedma kitica Prešernove Zdravljice.
Aprila 1990 so bile prve večstrankarske volitve v takratne zbore Skupščine Republike Slovenije.
6. decembra 1990 je bil sprejet Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije.  
23. decembra je bil izveden plebiscit o osamosvojitvi Slovenije.
26. decembra pa so bili razglašeni rezultati glasovanja. Plebiscita se je udeležilo 93% volivcev, “ZA” samostojno in neodvisno Slovenijo je glasovalo 88 % .V skladu z zakonom je morala biti odločitev za samostojno in neodvisno Slovenijo uresničena v šestih mesecih.
24. junija 1991 je slovenska skupščina s sprejetjem amandmaja določila slovensko državno zastavo.
25. junija pa sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ustavni zakon za njeno izvedbo ter Deklaracijo o neodvisnosti.
26. junija ob 21. uri  je bila Trgu republike v Ljubljani razglašena samostojna in neodvisna Slovenija.
Še isti večer pa so naše glavno mesto že preletavala letala JLA in začela se je 10-dnevna vojna za samostojno Slovenijo.
Po okrepljenih diplomatskih dejavnostih je oktobra 1991 JLA dokončno zapustila Slovenijo. Isti dan se je začela tudi menjava dinarja za vrednostne bone.
23. decembra 1991 je Skupščina Republike Slovenije sprejela novo Ustavo. Ta dan je  Nemčija  poslala diplomatsko noto, da priznava Slovenijo kot neodvisno državo. S tem se je sprožil val in Slovenija je postajala mednarodno priznana država.

Slovenec biti Tone Kuntner,

Slovenc biti, slovensko ljubiti, –
je pravzaprav nerazložljiva stvar,
ker je to stvar srca in biti.

Slovenec biti ni drugega
kakor slovensko misliti,
slovensko peti in govoriti,
slovensko ljubiti –
pa s srcem čutiti slovenski svet,
hiše, gozdove, polja, ljudi,
tako čutiti,
da ne moreš, ne moreš biti
brez njih.

Pa to ni tako
kakor jesti in piti.
ne moreš
preveč
ne ljubiti
ne biti.

Kaj je zame domovina?
Domovina  ni samo kraj bivanja ali neka geografska označba. Domovina je mnogo več! Je stičišče preteklih in prihodnjih rodov ter nas, ki bivamo tu sedaj. Je dediščina vseh naporov in žrtvovanj za duhovno in telesno preživetje, pa tudi veselja, nam lastnega humorja in izročila.
Tako kot si nismo izbrali staršev, narodnosti, kraja rojstva, si tudi domovine  nismo izbrali. Pa vendar nas to, od kod prihajamo, za vedno zaznamuje.

Pesem na moje rojake –  Valentin Vodnik

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava
in pridnim nje lega naprava.
polje, vinograd,
gorja, morje,
ruda, kupčija
tebe rede.

Za uk si prebrisane glave
pa čedne in trdne postave.
išče te sreča,
um ti je dan,
našel jo boš,
ak nisi zaspan.

Glej, stvarnica vse ti ponudi,
iz rok ji prejemat ne mudi!
lenega čaka
strgan rokav,
palca beraška,
prazen bokal.

SLOVENSKA POMLAD Janez Menart

Drevo slovenstva raste tisoč let
in zdaj prišla je velika pomlad,
ko odcvetel je hrepenenja cvet
in že zori svobode zlati sad.

Sad, ki zori, ni dar bogatih tal
in sončnih dni in blagega dežja.
Iz upanja pognal je sredi skal
in rastel iz skrbi in iz gorja.

In zdaj zori. In milostljivi Čas
je med sinovi našega rodu
vseh dob in let in dni določil nas
za zadnjo stražo svetega sadu,
da ga z drevesa tisočletnih nad
še zadnji hip nam ne ukrade tat.

Vabim  poslanca  Državnega  zboru Republike Slovenije g. Janeza Moškrič, da nam spregovori.

MoPZ Dob – Slovenec sem

KURENTOVA PESEM Ivan Cankar
O domovina,
ko te je Bog ustvaril
te je blagoslovil z obema rokama
in je rekel:
Tod bodo živeli veseli ljudje.

Skopo je meril lepoto,
ko jo je trosil od vzhoda do zahoda,
šel je mimo silnih pokrajin,
pa se ni ozrl nanje –
puste leže tam,
strme proti nebu s slepimi očmi
in prosijo milosti.

Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote;
razsul jo je na vse štiri strani,
od štajerskih goric do strme tržaške obale
ter od Triglava pa do Gorjancev
in je rekel:
Veseli ljudje bodo živeli tod;
pesem bo njih jezik
in njih pesem bo vriskanje!

Vse, kakor je rekel, se je zgodilo;
bogatejši so pač drugi jeziki;
pravijo tudi, da so milozvočnejši
in bolj pripravni za vsakdanjo rabo –

ali slovenska beseda
je beseda praznika, petja in vriskanja.
iz zemlje same zveni
kakor velikonočno potrkovanje
in zvezde pojo,
kadar se na svoji svetli poti ustavijo
in se ozro
na čudežno deželo pod seboj.
Vesela domovina,
pozdravljena iz veselega srca.

V dneh, ko praznuje naša domovina, je tudi čas žetve. Čas žetve je bil za naše prednike zelo pomembne, saj je pridelek v kašči pomenil preživetje. Poslušajmo pesem o žitu, avtorice Dragice Šteh, ki smo jo povabili, da bi svojo poezijo tudi recitirala, ampak je žal zadržana.

ŽITO Dragica Šteh

V poletnem dnevu, sije kot zlato
 in ko hvaležno skloni glavo, čas je za slovo.
Kakor v hrepenenju čaka zadnji dan,
samotno bo strnišče, a polna, srečna dlan.
V dobrih, starih časih korak je bil spoštljiv
in srp žanjice mlade je božal, ne kosil.

In pesem, ki je tekla med snope kakor med,
je dala čar življenju in pozlatila svet.
Zdaj snopov ni, ne pesmi, žanjic žarečih lic,
nihče ne zbira klasja, na polji ni več ptic.
Popolno a brez duše, čez njivo stroj drvi,
ko prah pokriva solze v spominih starih dni.

Dragica Šteh je za svoja udejstvovanja in ustvarjanje letos v okviru občinskega praznika prejela občinsko nagrado Josipa Jurčiča, za kar ji tudi mi čestitamo.
Josipu Jurčiču, našemu dolenjskemu rojaku pa  je posvečeno tudi letošnje leto in prav je, da se tega tudi zavedamo in smo na to ponosni.
Bodimo ponosni tudi na našo državo, bodimo pokončni  državljani, naj nam bo mar za našo Očetnjavo, spoštujmo slovensko zastavo, izobešajmo jo z zanosom , da bo tudi na zunaj opazna pripadnost in državotvornost.
BOG  ŽIVI  SLOVENIJO in še na mnoga leta.

MoPZ Dob – Videl dežele sem tuje

Gasilsko voščilo

Konec junija  praznujemo v Dobu že od nekdaj, saj te dni goduje naš zavetnik sv. Peter. Lani pa smo 90. let delovanja, praznovali tudi gasilci. Žal nas je epidemija prikrajšala za zunanje praznovanje, prikrajšala pa nas je tako lani, kot tudi letos, za obhajanje maše za pokojne gasilce, ki je kar tradicionalna v dneh, ko goduje sv. Florjan. Običajno ob Florjanu gasilci voščimo svojim stanovskim tovarišem  ob življenjskem jubileju. Zato nam dovolite da to nalogo opravimo sedaj.
 Letos bo čez dober mesec praznoval častitljivih 90. let Stane Verbič, ki je naš najstarejši gasilec in tudi dolgoletni ključar te podružnične cerkve. Stanetu, ki okreva po poškodbi, želimo vedrine, okrevanja in prijetnega počutja.
Čez dober teden pa bo praznovala tudi naša Melita, ki je dejavna vsepovsod. Verjetno jo najbolj poznate kot dobro govornico, dela pa še veliko drugih stvari, ki očesu niso vidne. Že dobro desetletje, nas vsako leto prijazno pozdravi tudi na našem žegnanju, skratka, ker ima sposobnosti in jih je pripravljena tudi razdajati, se pojavlja, kot smo že rekli povsod, ker želimo z nagovoriti s  prijazno besedo. Melita, v znak naše hvaležnosti in tudi spodbude, ti podarjamo ta šopek in ti poklanjamo lepo misel, Toneta Pavčka, ki je namenjena tebi:
Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi

MoPZ Dob

Še enkrat hvala pevcev in vsem sodelujočim, ki ste polepšali in popestrili današnje praznovanje. Zdaj pa povabim gospo Jožico, da nam predstavi posodobljeno »knjižnico pod vrbami« in gospoda župnika, da blagoslovili opravljeno delo. Potem pa vas povabimo še na kozarček in nekaj za pod zob..

Sledi opis in blagoslov »Knjižnice pod vrbami »

Morda je naključje, da se obnova »Knjižnice pod krošnjami« začela v času šolskih počitnic in v času, ko Slovenija praznuje 30 let samostojnosti. Ni naključje, da se dela zaključujejo za praznik, ko vasica s svojim  zavetnikom praznuje ampak želja, da se v poletnih času umaknemo v senco in kaj lepega preberemo.
Ideja za knjižnico sega dve leti nazaj, ko sta člana gasilskega društva Dob Petra in David s Štajerke pripeljala mizo in klop. David je mizo in klop obnovil v svoji delavnici in od takrat naprej je ideja rasla z  otvoritvijo ter blagoslovom za žegnanje.
Poplavne vode so podest, kjer je stala klop odplavile zato smo  se letos v KS dogovorili, da se nekaj sredstev nameni za popravilo oz. za trajnejšo rešitev.
Najprej smo zabetonirali temelj in naslednji teden v veliki vročini ulili ploščo. Sledila je še ureditev brežin z zasaditvijo trajnic, katere bodo preprečile odnašanje zemlje.
Na betonski plošči boste pozorni opazovalci videli, da so zaliti ključi. Sprašujete se zakaj prav ključ. Ker je ključ do znanja prav branje. In da se Slovenski narod ne bi pozabil svojega jezika je ključno, da bere.
Ob tej priliki lahko vsi navzoči svoj pogled usmerite še levo od knjižnice in boste opazili, da ima vas še eno pridobitev in sicer zasadili smo drevo, ki nosi naše ime, hrast Dob.
Da so dela stekla je od ideje do izvedbe treba omeniti Petro in Davida, pa seveda vso družino Klemenčič, ki je sodelovala pri gradbenih delih, prijatelja Marijo in Srečka in pa  velika hvala KS, ki je prispevala  denarna sredstva za obnovo.

Treba je delati dobra dela do onemoglosti. Potrebno je delati dobro do mej norosti in čez njo. In tudi, ko ni razloga je potrebno delati dobro. Namerno vsak dan nekomu segreti dušo. Treba je delati dobro, tudi ko se dobro ne vrača. Potrebno je. Kljub vsemu. Potrebno je delati dobro, tudi ko pomislimo, da delanje dobrega nima smisla. Samo nesmiselno dobro diši na smisel. Nikola Tesla.

Prosim župnika, če obnovljeno knjižnico blagoslovi.