Včasih se zdi, da stvari že kar dobro poznamo in naša Planica je gotovo med tistimi kraji, kjer imamo tak občutek. Na upravnem odboru smo se odločili, da si bomo letos bolj natančno ogledali Planico in njeno okolico. Že ob prijavah na izlet se je pokazalo, da je zanimanje kar veliko, saj se je avtobus hitro polnil.

 

V zgodnjem nedeljskem meglenem jutru smo se iz Doba napotili proti gorenjski. Ustavili smo se pri Gasilski brigadi v Kranju, ki se uradno imenujejo Gasilsko reševalna služba Kranj.

Pot nas je naprej vodila v zgornje Savsko dolino, mimo Kranjske gore v dolino pod Poncami. Tam nas je že čakala prijazna vodička, ki nam je v dve urni predstavitvi razkazala Planico, oziroma Nordijski smučarski center. Po sprejemu na razgledni ploščadi pod velikanko smo se sprehodili do obnovljene Blovdkove skakalnice se z dvosedežnico zapeljali do vrha velikanke in v lepem in soncem obsijanem dnevu uživali v čudovitem razgledu po Planici in bližnjih vrhovih.

Ogledali smo si tudi muzej ter pokrito smučišče, kjer smučarji tekači lahko celo poletje trenirajo na naravnem snegu. To je tri etažna garažna hiša, kamor zgodaj spomladi napeljejo snega in uredijo tekaške proge, temperaturo pa v prostoru vseskozi držijo pod lediščem. Ob koncu jeseni, ko oživijo zimski športi na prostem pa garaža spet služi svojemu namenu.

Po končanem ogledu smo se smo se nekako razdelili na tri skupine in tisti najbolj korajžni so se še enkrat povzpeli na velikanko in se iz najvišje točke spustili po jeklenici, del nas je odkorakal do Tamarja, ostali pa so mrtinčkali v prijetnem oktoberskem soncu. V popoldnevu, ko se je sonce začelo skrivati za visoke Ponce, smo se spet zbrali in odpeljali v Rateče na kosilo. V prijetnem klepetu in zvokih Janove harmonike smo tudi zaplesali in se v mraku odpravili proti Dolenjski.

[Not a valid template]