Velikokrat pravimo, kako nam čas beži. Če se ozremo nekaj let nazaj, tja v leto 2010. Na pomlad smo se gasilci spominjali svoje 80. obletnice, štiri mesece kasneje smo se soočali s hudimi poplavami, čez mesec dni pa smo prisostvovali pri podelitvi misijonskega križa naši krajanki – laični misijonarki Tini Zajec iz Podboršta. To je bilo 17. oktobra 2010. Njen odhod se je zaradi administrativnih ovir sicer malce odrinil, a kaj kmalu smo po elektronski pošti lahko prebirali in sledili njenemu triletnemu poslanstvu tam v daljni Angoli. Njena sporočila so prihajala skupaj s priloženimi slikami, včasih bolj pogosto, včasih manj, bila so vesela, pa tudi manj vesela, a že naslednjič spet vsa navdušujoča.

V maju 2012, ko smo gasilci slovesno korakali od gasilnega doma v cerkev k Florjanovi maši, je Tina prišla na krajši dopust. Dejansko, ko gledamo naprej se nam zdi dolgo, tako smo tudi pri Tininem odhodu modrovali : »a za tri leta, to je pa kar dalgu«. A kmalu je prišla na dopust, kmalu so pretekla tri leta in 14. avgusta 2013 se je Tina ponosno vrnila iz svojega poslanstva ljubezni. Tri leta je darovala, se žrtvovala in lajšala vsakdanjik predvsem otrokom tretjega sveta. Zadnjo avgustovsko nedeljo pa nas je  v župnijski cerkvi v Šentvidu pri Stični, nagovorila tudi Tina. O njenem delu in njenih doživetjih bomo, če bomo le hoteli, lahko še veliko slišali in videli.

Namen tega prispevka pa je predvsem, da kot Tinini sosedje in krajani pokažemo podporo njenemu plemenitemu delu. Ogledate si lahko slike ob njenem odhodu, ob njenem prihodu, in o njenem delovanju – slike , ki nam ji je pošiljala po elektronski pošti.

Tinin odhod v misijone je tudi nam sosesčanom pustil močan pečat.  Verjetno nas je v božičnem času leta 2011 prav njeno poslanstvo povezalo, da smo enotno in z veliko vnemo koledovali po soseski. In v tem koledovanju se je strnilo veliko simbolike. Tisto leto je slovenska MIVA kupila kar tri avtomobile za misijone in na praznik sv. treh kraljev smo jih blagoslovili v Šentvidu – z enim se je vozila tudi Tina – ob tej priliki pa smo sredstva, zbrana pri koledovanju, izročili Misijonskemu središču Slovenije.

Ko smo Tino pospremili na pot in ko smo jo pozdravili spet doma, je bilo izrečenih veliko lepih besed, da pa ne bi odšle v pozabo smo jih nekaj strnili v tem prispevku.

 

Kot soseščani  smo Tino pospremili in vspodbujali ob slovesnosti podelitve misijonskega križa z mislimi:

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,…..

tako nekako je zapisal naš pesnik Minatti. In današnji dan je nekako uvod v tvoje sanje Tina. Vendar včasih sanje niso dovolj. Potreben je pogum in zavestna odločitev za uresničitev le-teh.

In TI si zmogla oboje: odločiti se in zbrati pogum, da se odpoveš vsemu udobju, ki nam ga nudi naša mala deželica pod Alpami in oditi kot laična misijonarka v deželo tretjega sveta ter svoje znanje in življenje naslednja tri leta podariti tamkajšnjim ljudem. Kakor bo tvoj odhod v naši soseski pustil vrzel, bo na drugi strani ogromna pridobitev za kraj kamor odhajaš.

Do sedaj smo te vsi poznali predvsem kot odlično slaščičarko, ki si s svojimi dobrotami razvajala naše želodčke in kot dekle z izrednim talentom za risanje. Od slej pa bomo vsem s ponosom povedali, da si predvsem misijonarka.

Tina, vedi, da se zavedamo tvoje žrtve in žrtve tvojih staršev in, da smo neskončno ponosni nate, da ti je to uspelo.

Želimo ti, da te na tvoji misijonarski poti spremlja Marijino varstvo, mi pa te bomo podpirali v svojih molitvah.

Tina, srečno.

 

Ob prihodu domov, smo Tino takole nagovarjali:

Ko je Tina pred tremi leti odhajala na pot, smo jo spraševali, zakaj zapušča varnost in zavetje domačega ognjišča. Spraševali smo,  kakšen veter bo napolnil njena jadra, ko bo dala svoje roke in srce na razpolago Gospodu. Razmišljali smo o tem, koga bo nagovarjal križ, ki je bil zvesti spremljevalec vseh njenih poti in dejanj.

Zdaj ko se vrača, jo sprašujemo – kaj vse je doživela, s kom se je srečala, kaj je pustilo sled v njenih spominih. Naši pogovori se dotikajo velikanskih razlik med življenjem v Sloveniji in življenjem v Angoli. A obrazi s Tininih fotografij pripovedujejo še drugačno zgodbo. Zgodbe iskrenosti, pristnosti, skromnosti in veselja nad življenjem.

 

Sodelavke Župnijske Karitas so jo nagovorile:

Draga Tina, danes Ti z veseljem vračamo pravico do vključevanja in dela v naši župniji. Za tri leta si se posodila tja daleč v Afriko, da bi naredila kaj dobrega tudi za druge, ne samo zase. Tako si nam pred odhodom odgovarjala, tako nam odgovarjaš tudi sedaj. Veliko dobrega si kot prostovoljka naredila, zagotovo največ za otroke in mladino, saj si se jim razdajala – le kdo bi preštel, koliko štručk si spekla za malico najmanjšim, koliko kilometrov prevozila z njihovimi učitelji, ko si jih prevažala v oddaljeno podružnično  šolo in nazaj po cestah, ki velikokrat ne zaslužijo tega imena. Najbolj zveste in radovedne sodelavce pa si imela pri urah risanja. Zvesto so sledili Tvojim navodilom in jih z veseljem uresničevali ter tako odkrivali tudi svoje talente. Stopila si pred tablo kot katehistinja in jim odkrivala Jezusovo in Marijino ljubezen – tudi s svojim zgledom. Celo geografija ti je postala ljuba, ko si jim risala zemljevide in jim odkrivala skrivnosti tujih dežel. Zagotovo z največjo ljubeznijo Slovenijo.
Veliko izkušenj si si nabrala, veliko dobrega naredila. Prav zato te v imenu prostovoljk iz naše Župnijske Karitas prisrčno pozdravljam in želim, da bi Te dragoceni spomini še dolgo greli in bogatili.

Ker si tri leta izčrpno živela življenje prostovoljke, Te z veseljem povabimo, da se nam pridružiš pri našem karitativnem  in prostovoljskem delu v župniji. 

 

Nagovorila nas je tudi Tina z svojim jasnim in prepričljivim glasom:

Dragi farani!

Vesela sem, da vas vidim. Tri leta so minila, a je spomin še vedno živ na dan podelitve misijonskega križa. Navdušenje tistega dne me je držalo pokonci vsa tri leta v dobrih in slabih dnevih.

Zahvaljujem se g.župniku, Anici, Ireni in atetu za obisk. Prinesli so mi ogromno materiala za delo z otroki. Denar iz nabirke in tistega, ki ste mi ga dali na roke sem namenila za vodnjak na misijonu. Življenje sester, deklet v internatu in otrok na šoli je lažje, ker imajo sedaj dostop do pitne vode. Dvestometrsko vrtino so vrtali deset mesecev. Avto, ki ste ga blagoslovili v naši fari in ga je Miva poslala v Angolo, služi svojemu namenu. Služi za prevoz učiteljev na podružnično šolo. Skupaj z avtom so prispeli tudi glasbeni instrumenti, za katere so nabrali denar predvsem Dobuski koledniki.

Za mano je lepa izkušnja. Imela sem nekaj slaščičarskih tečajev, na katerih sem učila fante in dekleta peke in krašenja tort in peciva. S tem znanjem si bodo v življenju lahko pomagali zaslužiti kak priboljšek za družino. Delala sem še veliko drugih stvari, a najraje sem bila z otroki in mladino pri risanju in poslikavanju sten šolskih poslopij in bila za šoferja. S posebnim ponosom sem rada sedla za volan slovenskega avtomobila. Poleg običajnih ur risanja, ki smo jih imeli, smo namreč poslikavali še kapele po vaseh in šolske zidove s podobami svetnikov in s svetopisemskimi motivi. Teh poslikav je čez trideset. Moje srce bo vedno pri mojih risarjih, ker smo se družili na risanju vsa tri leta.

Na misijonu se vsak dan moli rožni venec na stopnicah pred hišo in moj je bil vsak dan namenjen za vas farane. Še naprej molimo drug za drugega. Bog je vedno na delu.

Za danes sem pripravila teh nekaj fotografij. Z veseljem Vam bom zaupala še druga svoja doživetja in pokazala fotografije o svojem življenju in delu v Angoli. O datumu in uri boste obveščeni na spletni strani naše župnije, v Oznanilih in v cerkvi.

Vse dobro!

Foto-galerija: Tinin odhod in vrnitev

Foto-galerija: Tinin misijon – delovanje