12.12.2012, natančno ob 12:00, je bila v gasilnem domu v Dobu pritisnjena SOS tipka, kar pomeni, da nekdo potrebuje pomoč. Pomoč pri gašenju požara je potrebovala družina Staneta Pšajda iz Podboršta št. 32. Gorela je stanovanjska hiša. Po zapletih s Centrom za obveščanje, je gašenje steklo še s pomočjo štirih gasilskih društev in sicer domačega Dob, Radohova vas, Stična in Šentvid, ki je tudi sodeloval pri sanaciji pogorišča. Požar je bil pogašen v dobri uri, do mraka pa je bil delno odstranjen ožgan les in hiša za silo pokrita s cerado. Te dni je bil hud mraz okrog -15°C in kako bo s sanacijo se ni še vedelo. V hiši je bilo popolnoma uničeno mansardno stanovanje in tako je prizadeta družina ostala brez vsega, kajti v hiši v nadstropju nižje, ki po požaru ni bil huje poškodovan, je ostala samo kuhinja.

Še isti dan, v večernih urah, smo imeli organizacijski sestanek na temo pomoč prizadeti družini. Udeležili so se ga gasilci, krajani, predsednik KS Dob in podžupan občine Ivančna Gorica Tomaž Smole, ki je prizadeti družini obljubil pomoč, ki bo koordinirana preko KS Dob ter ponudil nadomestno občinsko stanovanje, ki pa ga je prizadeti odklonil, da pač mora in želi ostati doma.

V okviru PGD Dob smo se dogovorili, oziroma potrdili, da na pomoč pristopimo, tako kot vsakokrat, ko nekoga doleti podobna nesreča. Določili smo več skupin, ki bodo zbirale pomoč na področju, ki ga pokriva PGD Dob, razširili pa še na sosednje vasi Sad in Rdeči Kal.

Naslednje jutro so se začele prve aktivnosti, predvsem v treh smereh. Prva – zbiranje pomoči, priprava lesa za ostrešje in odstranitev ostankov ostrešja in poškodovanega zidu. Sledilo je postavljanje novega zidu in betonskih vezi. Pozidava je bila končana v soboto 15.12. do 13. ure. V tem času je bil pripravljen tudi že ves les, ki smo ga s pomočjo dvigala začeli nameščati. Kljub slabi vremenski napovedi smo delali cel dan, proti večeru nas je pa že malo namočilo. V nedeljo smo nadaljevali delo in v mraku, natančno 100 ur po požaru, je bila glavnina strehe pokrita. Prizadeti družini, tako ni več potrebno skrbeti, kaj bo, če bo slabo vreme.

V naglici in v vseh aktivnostih , ki so potekale, nismo šteli števila udeležencev, ki so sodelovali pri pomoči, ampak v soboto, ko smo bili najštevilnejši, nas je bilo preko 50. Če posplošimo, da je vsaki dan sodelovalo preko 30 ljudi, ki so delali dobrih 8 ur, kolikor traja delovnik v teh dneh, to pomeni, da smo skupaj delali preko 1400 ur.

Tako domačini, kot gasilci, krajani, prijatelji in sosedje, smo se dobro odzvali in pomagali sokrajanu ob hudi nesreči, ki ga je prizadela.

V nedeljo, ko smo postavljali zadnje strešnike na streho, smo se večkrat spraševali, kaj bi lahko bilo, če mraz po nesreči ne bi popustil in so vsa gradbena dela nemogoča, kaj bi lahko bilo, če bi še dva dni deževalo. Tako pa se je vse lepo izteklo in vsi, ki smo sodelovali, smo bili zelo zadovoljni, še posebej pa Stane Pšajd, ki ves čas dela, ni skrival hvaležnosti in presenečenja nad odzivom. V nedeljo, ob koncu del se nam je zahvalil in še enkrat s solznimi očmi izrazil svojo hvaležnost in da ostaja naš večni dolžnik.

Staneta, kot sokrajana nismo dosti poznali, saj je v našo sosesko prišel šele pred šestimi leti. Po naravi je miren in zelo delaven možakar, ljubitelj narave in zavzet čebelar. Živi z ženo in sinom. Zaposlen je samo on. Njegove skrbi so bili ob nesreči gotovo zelo velike.

Ko se je novica o požaru pojavila v medijih, še posebej elektronskih, se istočasno pojavijo tudi komentarji. Enega ki veliko pove o njem navajamo:

»glede na to, da komentirate čiščenje dimnika, vam moram kot njihova sovaščanka povedati, da ti ljudje nimajo niti za hrano, kaj šele za čiščenje dimnika. Kar vidite na sliki je lastnik naredil čisto sam, stvari pa pobiral kjer jih je dobil. Ves ta čas pa je z ženo živel v prikolici. Hrana je pri tej hiši razkošje, ne pa nujna dobrina. Tako, da tisti, ki jih obtožujete, da niso očistili dimnika, jim rajši skušajte pomagati s kakšnim kilogramom testenin ali pa čim drugim.«

2. januarja smo se po namenu oškodovanca zbrali pri zahvalni maši za vse dobrotnike v podružnični cerkvi v Dobu. Župnik Jože Grebenc je poudaril in v prispodobi povedal kaj pomeni biti složen.

Mi pa smo še enkrat dokazali, da smo kljub vsem tegobam s katerimi nas preizkuša življenje, še vedno ljudje z dušo in čutom za pomoči potrebnega. Še vedno smo pripravljeni deliti s tistimi, ki imajo manj kot mi in pomagati tistim, ki so pomoči potrebni. In tako je prav, da ostanemo ljudje, za ljudi.

Prispevek na rtvslo: http://tvslo.si/predvajaj/rokomet-za-dobrodelnost-v-ivancni-gorici/ava2.154374078/

Foto galerija: