Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.

Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.

Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.

Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Z verzi rojaka Toneta Pavčka, smo opisali naša čutenja, ki smo jih imeli v mislih dneve, ko smo pripravljali žegnanje. Le malokrat se toliko ljudi trudi, da bi nekaj pokazali, da bi tudi drugim dali del sebe, kot se jih je letos. Pogledali smo dve stoletji nazaj in uresničili želje, da bi na žegnanju prepeval domači pevski zbor.

Pogled nazaj se navezuje na 255 let star navček, ki smo ga lepo obnovili in elektrificirali, po slovesnem blagoslovu pa tudi vrnili v njegovo prvotno domovanje – zvonik. Navček je bil ulit v času vladanje cesarice Marije Terezije in nosi letnico 1757. Okrašen je s štirimi motivi in sicer sv. Peter, sv. Florjan, sv. Pavel in Žalostna mati božja. Velik poznavalec zvonov, Jože Mehle, ga je na kratko opisal in predstavil kot biser ali pravo poslastico in dejansko pravi čudež, da se je zvon ohranil tako dolgo. Da se je ohranil imajo zasluge tudi pogumne domačinke, ki so navček proti koncu prve svetovne vojne skrile v potok, potem, ko je že ležal na tleh, pripravljen za transport v orožarno.

Prava poslastica za ušesa in oči, pa so bili fantje in možje, ki so se pol leta pripravljali in uglaševali svoje glasove pod strokovnim vodstvom g. Mateja Vovka. Poimenovali so se Moški pevski zbor Dob. Mogočno so prepevali v cerkvi in bogatili bogoslužje, zapeli še ob blagoslovu navčka, po vsem tem pa so se v senci »Mežnarjeve hruške« predstavili še z nekaj pesmimi veselih in domoljubnih. Sledila je le še pogostitev vseh prisotnih in žegnanje v naši soseski je bilo tako prav veličastno zaključeno.